Tako lepega, slikovitega in pomenljivega letalskega mitinga Gorica v vsem povojnem času najbrž še ni doživela. Resnici na ljubo so se podobne zadeve na letališču pri Mirnu prav gotovo odvijale tudi v prejšnjih desetletjih, vendar nedeljska prireditev je bila v mnogočem edinstvena. Na eni strani je predstavljala most med preteklostjo in sedanjostjo, na drugi strani pa je potrdila, da prijateljski odnosi na izginjajoči meji dobivajo jasnejše obrise tudi na področjih, ki so veljali za zelo zaprta in malo pripravljena na tovrstno sodelovanje. Novo goriško združenje Aeroklub Bratov Rusjan, glavni pobudnik mitinga, je torej z odločnim korakom stopilo na pot, ki si jo je nakazalo ob ustanovitvi: krepitev sožitja in sodelovanja v želji, da bi goriško letališče končno splavalo iz mrtvila in opaznega propadanja, ki smo mu zadnja leta priča. Novi klub je v tem smislu zares prinesel veliko svežine in novih prijemov, kajti njegovo vodstvo je povsem pravilno razumelo, da je rast letalskih dejavnosti v Gorici možna samo z vsestransko podporo družbeno-političnih, gospodarskih in seveda letalskih dejavnikov z obeh strani meje. Nedeljski miting je bil temu zgovoren dokaz, kajti izoblikovala se je prireditev, ki se je bodo zares številni gledalci z obeh strani meje še dolgo spominjali. 
Gledalcev se je na Velikih Rojah v nedeljo popoldne zbralo več tisoč, veliko pa jih je na letališču bilo tudi predpoldne in v soboto, ko so z raznih krajev prihajala letala in opravljala poskusne polete. Zabeležiti gre predvsem ganljiv dogodek, zaradi katerega je marsikatarega prisotnega stisnilo v grlu. Z letališča v Ajdovščini je priletela EDA 5, kopija znamenitega letala bratov Rusjan. Na letališču, kjer je njena »stara mama« prvič poletela daljnega leta 1910, je »vnukinja« pristala točno ob 9.55 uri. Krhko a obenem izredno zanimivo letalo, ki ga je pred leti izdelal inž. Albin Novak z Bleda, pilotira pa ga Tomaž Meze, je v dveh dneh bilo deležno izrednega zanimanja tako s strani letalcev, kot tudi publike. V nedeljo zjutraj se je Eda 5 odpravila na daljši potep nad Gorico, popoldne pa je večtisočglavi množici dokazala, da Gorica z bratoma Rusjan in mirenskimi Rojami sodi na sam začetek evropskega razvoja letalstva. To je bilo med mitingov kar nekajkrat omenjeno. Podčrtati velja tudi dejstvo, da so povezovanje, predstavitve letal in obrazložitve poletov potekale dvojezično in s strokovnega vidika na izredno visoki ravni.
Čeprav je po svoji zasnovi šlo za miting preteklih časov (prisotnost letal na propeler in jadralnih letal), je prireditev postregla z marsičem. Nastopili so helikopterji slovenske vojske, ki so med drugim prikazali kako poteka gašenje požarov, nastopili so slovenski in italijanski padalci, svoje akrobatske vragolije pa so prikazali številni letalci na svojih letečih konjičkih. Največ aplavzov sta doživela italijanski pilot Giorgio Marangoni in njegov slovenski kolega Peter Podlunšek. Na goriškem prazniku sta želeli biti prisotni tudi dve potniški letali družbe Air Dolomiti, ki sta večkrat v nizkem letu preleteli prizorišče, svoj pozdrav prireditvi pa so perinesla tudi tri letala Pilatus slovenske vojske. Slovenijo je predstavljala tudi večja skupina priznanih ultra lahkih letal Pipistrel, ki jih izdelujejo v Ajdovščini. Ob koncu mitinga je poletelo še novo jadralno letalo Blanik češke proizvodnje, ki ga je nabavil Aeroklub Bratov Rusjan. Letalo je uspešno prestalo krstni polet, pravi krst s primerno pijačo pa je doživelo po pristanku. Podpredsednik Aerokluba Egon Malalan z Opčin je kar žarel od zadovoljstva in napovedal, da so spričo tolikšnega uspeha, izgledi za pripravo še mogočnejčega mitinga leta 2009 dobili jasnejše obrise. Takrat bo namreč Gorica slavila 100-letnico prvega poleta pionirja letalstva Edvarda Rusjana. 

VIP   3.10.2006

Z občuteno slovesnostjo so v petek na vojaškem letališču v Cerkljah pri Brežicah odkrili doprsni kip Edvardu Rusjanu,  pionirju slovenskega letalstva. Slavnost je soupadala s 120-letnico rojstva mladega pilota in izumitelja, s 95-letnico njegove tragične smrti januarja 1911 v Beogradu, večnamenska pobuda pa se je vklopila tudi v praznovanje dneva Slovenske vojske, pa v spomim na napad partizanov Cankarjevega bataljona leta 1943 na tedanje letališče, ki je bilo v rokah nemških okupatorjev in nenazadnje v spomin na osamosvojitveno vojno leta 1991. Slovesnost je potekala z vsemi vojaškimi častmi v lepo urejenem okolju vojaškega oporišča v Cerkljah, slavnostni govornik pa je bil minister za obrambo Republike Slovenije Karel Erjavec, ki je bistroumnost goriškega pionirja letalstva postavil kot zgled mladim rodovom, zlasti še tistim, ki jih privlači letalstvo. O liku Edvarda Rusjana in o zasnovi ter postavitvi obeležja je spregovoril Ernest Ferk, predsednik Združenja slovenskih častnikov iz Brežic, tj organizacije, ki je v prvi vrsti zaslužna, da je do te pobude sploh prišlo. Doprsni bronast kip je delo kiparja Zmaga Posege iz Bilj, ki je kot osnovo uporabil eno od poslednjih Rusjanovih fotografij. V eni od sob vojašnice v Cerkljah so postavili tudi stalno razstavo življenja in dela goriškega pilota. Razstavo je uredil Srečko Gombač iz Izole, dober poznavalec Rusjanovega časa, sicer pisec zanimive knjige o naporih bratov Rusjan pri razvijanju  letalstva. 
 Proslave se je udeležilo veliko ljudi, tudi iz Gorice jih je prišlo kar nekaj. Med njimi gre zabeležiti prisotnost Borisa Čermelja iz Gorice, ki je v prvih povojnih letih vodil tečaje letenja v Cerkljah, pa na upokojenega general polkovnika JLA Stevana Mirkovića iz Beograda, ki skupaj s skupnino bivših oficirjev skupne armade dolgo let skrbi za urejanje groba Edbarda Rusjana na osrednjem beograjskem pokopališču. Nenazadnje gre omeniti goričanko Grazio Rusjan, nečakinjo slovenskega Ikarusa, ki nosi veliko zaslug, da so Rusjana spoznali tudi izven Gorice. 
 Slavnostnemu delu je sledil letalski miting z akrobatskimi preleti helikopterjev in številnih letal. Najbolj je seveda vžgal polet kopije Rusjanovega letala Eda 5, ki ga je ob tej priložnosti pilotiral Tomaž Meze. Veliko zanimanja sta vzbudila tudi lovca F 16 ameriškega letalsta, ki sta nad Crklje priletela iz Aviana. Kar naporen pod žgočim soncem se je zaključil s skupnim vojaškim golažem in družabnim srečanjem, ki so ga pripravil na osrednjem prostoru velike vojašnice v Cerkljah.

VIP - 1.7.06

Edinstvena predstava na neobičajnem prizorišču. V tem smislu bi lahko opredelili in ocenili svojevrsno in odlično izvedeno umetniško-akcijsko prireditev, ki se je v soboto na prehodu med dnevom in večerom odvijala na in okrog kamnitega železniškega mosta v Solkanu. Šlo je za drzen projekt, ki ga je po zasnovi režiserja Matjaža Bergerja pripravila skupina slovenskih umetnikov; enkratna predstava pa je zaobjela elemente drame, izraznega plesa, plezalnih veščin, kajakaštva, letalsko-akrobatskih mojstrovin in še kaj zraven. Prihod oz. mimohod vlaka po mostu je tudi sodil “nekako” zraven. Prvovrstna umetniška akcija je nosila ime “Edvardu Rusjanu v slovo”, njeni snovalci pa so se želeli na svojevrsten način oddolžiti večkrat pozabljenemu pionirju slovenskega letalstva, ki je svoja letala gradil prav v Gorici, kjer je tudi opravil prve letalske polete (čez dober mesec dni bomo proslavljali 90. obletnico prvega Rusjanovega poleta). S tega vidika torej ni bil glavni namen solkanske predstave zabeležiti pomembnejše datume in trenutke iz življenja in dela goriškega izumitelja in letalca. Rusjanovo ime so si umetniki le izposodili, da bi se na svojevrsten način poslovili od tega stoletja, ki je bilo na tehničnem področju eno najbolj plodnih v zgodovini človeštva. Edvard Rusjan pa s svojimi izumi, s svojim stremljenjem in s svojimi napori pri odkrivanju novega, prav gotovo sodi med snovalce in načrtovalce, ki so na tak ali drigačen način zaznamovali razvoj tehnologije v poslavljajočem se stoletju.
Gledalci so vzdolž nekaj stotin metrov dodobra polnili vsak kotiček na levem bregu Soče kar trli so se na cestnem mostu, ki povezuje Solkan z Brdi, mnogi pa so se odločili, da si bodo predstavo ogledali z razglednih točk na vijugah sabotinske ceste. Vsi so prav gotovo prišli na svoj račun, saj česa takega ni mogoče videti vsak dan. Pravo poslastico vsestransko uspele umetniške akcije pa je vsekakor predstavljal nastop akrobatskega letala češke proizvodnje Zlin, ki je v spremstvu letala Pilatus slovenske vojske opravilo nekaj dovršenih akrobatskih veščin. Pilot Zlina, Benjamin Ličer, po rodu iz Prvačine, sicer član aerokluba iz Portoroža, je svoje vragolije kronal s trikratnim zaporednim letom pod solkanskim kamnitim lepotcem. Kdor pozna ta predel ozke Soške doline, ki jo s treh strani zapirajo strma pobočja Sabotina, Škabrijela in Sv.Gore predobro ve, da je za tak podvig potrebno dovršeno pilotsko znanje, neverjeten pogum in smisel za ocenjevanje razdalj, kajti vsaka najmanjša napaka bi bila za pilota usodna. Skratka v tisti ozki globeli ni prostora za manevriranje in popravljanje morebitnih napak. Svojo akrobatsko mojstrovino je ob bučnem ploskanju gledalcev pilot zaključil z letom pod obema mostovoma.
Za konec pa še tole: iz neuradnim, vendar dokaj zanesljivih virov smo izvedeli, da je Matjaž Berger prejel povabilo, da bi postal član skupine, ki bo zasnovala in režirala otvoritveno slovesnost na Olimpijskih igrah leta 2002 v Atenah. Za slovenskega umetniks bi to bilo zares veliko priznanje.

VIP - Primorskem Dnevniku,19.10.1999